Poznan: Mesto, rogljički in petek

Pretekli vikend sem obiskal mesto Poznan (poljaki nad zadnjim n pišejo črtico in izgovarjajo podobno kot nj), ta obisk pa je bil tako zanimiv, da si zasluži dva blog zapisa. Najprej petkov.

Ni ti potrebno vstati zgodaj, če sploh ne greš spat. To mogoče ni najbolj zdrav, je pa najbolj realen moto. Vlak Bialystok - Varšava Centralna ob 5.00, v Varšavi ob 7.20, naslednji vlak do Poznana ob 8.00 in v Poznanu opoldne. Niti jaz niti moj žep nista imeal občutka, da sta prepotovala 500km. Cena obeh vozovnic skupaj je bila 10€ (povratna torej 20€ za 1000km). Za primerjavo - pot Murska Sobota-Koper znaša 285km.

Pogled na središče Poznana

Vlak ni prinesel tistih zadovoljnih ur spanja, čeprav ponavadi s tem nimam težav. Je pa v Poznan prišel v času kosila, pri iskanju katerega sem si lahko dodobra ogledal njihovo "Emoniko", centralno postajo Poznan Glowny za vlake, avtobuse in veliko nakupov in kosil. Res ogromen in živahen kompleks z več kot enim "food court-om". Na Poljskem sem jih videl že veliko, pa tudi drugod v tujini, mi pa ni jasno zakaj se v Sloveniji ne primejo tako dobro. Prav tako pri nas še nisem videl celega obroka na grame. Usklajena cena vseh je bila 3,69PLN (malo manj kot 0,90€/100 gramov). Po kosilu na kavo, ki je ena redkih stvari, ki jo v Sloveniji dobiš ceneje kot na Poljskem. Pač nimajo navade kofetkati tako pogosto kot mi. Za eno noč sem rezerviral psoteljo v Retro Hostel, ki se nahaja v samem centru Poznana, za nekaj centov več kot 10€. Po dveurnem počitku (ki je bil resno potreben za nadaljne funkcioniranje), sem v lepem skupnem prostoru, ki ima najmanj 10x lepoš kuhinjo kot naš študentski dom, z zemljevidom in telefonom začrtal vse stvari, ki jih želim videti.

Pozabil sem omeniti ključni razlog obiska v Poznanu točno ta vikend (op. petek in sobota pred cvetno nedeljo). Nekaj tednov nazaj sem odkril, da tu igrajo največji vsakoletni pasijon v Evropi. Več o tem pa v drugem delu zapisa.

Otok Katedrale

Imel sem petkovo pozno popoldne in večer ter sobotno dopoldne in del popoldneva. Najprej so vsi muzeji padli na soboto. Namig: Ob sobotah je večina muzejv zastonj. Prvi dan je bil namenjen ogledu centra mesta in "otoka Katedrale" ter Martinove cerkve. Poznan za razliko od večine drugih mest, katedrale nima na glavnem trgu ali ulici v središču mesta, ima jo na otoku, kjer so se ljudje naseljevali že od kamene dobe, kjer se je rodilo Poljsko krščanstvo in Poljska država. Mesto je nato zraslo na drugi strani reke. Rečni otok je dom katedrale sv. Petra in Pavla (ki sta tudi v mestnem grbu), ki je bila prva stolnica na Poljskem (tu je bil umeščen prvi poljski škof), v njej pa najdemo grobnice prvih Poljskih kraljev (Mieszko I, Boleslaw Chroby in mnogi drugi). Ker smo na Poljskem nikakor ne manjka slika Marije iz Čenstohove ter relikvije in kip svetega papeža Janeza Pavla II. Na otoku je še manjša gotska cerkvica, pa baptisterij, škofijska palača, psalterij, arheološko najdišče, nekaj hiš in vrata. Ker otok rabi obrambo rabi vrata, ki nasprotniku, ki prihaja po mostu iz celine, zaprejo pot.

Levo stara vrata na otok Katedrale, desno nova Porta Posnania in nov most

Če so bila prvo vrata le na eni strani, so pred nekaj leti tudi na drugi strani mostu zgradilo ogromno moderno zgradbo, imenovano Porta Posnania (Vrata Poznana), ki je dom moderni interpretaciji dediščine tega kraja. A vstopina je bila previsoka. Na izletih imam zaradi študentskega budgeta pravilo - ena držaja vstopnica na izlet, in nisem je hotel porabiti za to.

Cerkev sv. Martina a.k.a. baročni over-dose

Sledil je ogled centra, pa baročnega over-dose pogleda na notranjost cerkve svetega Martina, ki so ga prebivalci, poleg Petra in Pavla, vzeli za svojega in po njem poimenovali eno glavnih ulic in rogljičke - Rogali Świętomarcińskich. Zvečer pa nazaj v hostel. V sobi za 6 je bila kar priejtna družba - dve poljski študentki, ki sta študirali samo ob vikendih in nista govorili angleško, poljski študent, ki je prišel v Poznan opravljat IELTS in je pomagal pri komunikaciji, starejši gospod, ki je povedal da vandra po Poljski in spi po hostlih, ker ima rad stik z ljudmi, da zato hotelov ne maram, je pa izgledal tudi malo pijan in povedal, da sta prejšnji večer z angležem pila in je anglež bruhal, ker pač ni poljak, da bi bil vajen. Malo pred 23h se je pridružil še tihi azijec, predvidevam da študent. In noč je šla mirno mimo.

Zjutraj sem se najprej odpravil v trgovino po zajtrk in nato na citadelo, nekoč veliko utrdba, še med 2. svetovno vojno prizorišče krvavih spopadov, danes največji Poznanski park z vojaškim muzejem, nasadom vrtnic, pokopališči in lepimi sprehajalnimi potmi. Želel sem imeti občutek, kam se bom zvečer odpravil.

Obelisk na vrhu citadele

Nato pa muzeji. Nisem ravno tip človeka, ki bi na vsakem izletu šel po muzejih, a ker sem imel čas in ker so bili zastonj - zakaj pa ne? In bil sem navdušen. Arheološki muzej z mumijami, sudanskimi izkopaninami in pregledom Poznana in Velikopolske od pradavnine. Ravno pravi čas sem prišel pred mestno hišo, kjer je bila že gneča - ob 12h vsak dan se namreč iz njenega zvonika prikažeta dve kozi, ki se 12x udarita z rogovi. Kozi sta tudi simbol Poznanskega piva Lech (želel sem si na ogled pivovarne, pa sta dva termina odpadla, tretji pa ni več prišel časovno vpoštev). Sem pa zato izbral drugo aktivnost z vstopnino - muzej rogljičkov. V angleščino prevajajo kot Poznan Croissant Museum, kar morda ni najbolše - zakaj bi v Poznanu gledal kako delajo francoske rogljičke?

Ampak vseeno sem šel, na TripAdvisor-ju so bila pač dobra priporočila. In ni mi bilo žal. Vsekakor priporočam. Muzej rogljičkov svetega Martina pač ni muzej, ampak experience. In to v pravem pomenu besede. Združite zanimiv dokumentarec o zgodovini Poznana, kjer vam ne povejo več kot je potrebno, kuharsko oddajo z stand-up komikom, aktivno sodelovanej udeležencev, mero stereotipov o Poznanu in regiji (oni so Poljski "gorenci" ali "škoti"), lekcijo o narečju, degustacijo in še enkrat - res zabaven voditeljski duet. 18PLN (4,3€) je bilo vsekakor vredno odšteti, definitivno dobra izbira za edino dražjo vstopnino.

V muzeju rogljičkov sv. Martina

Ogledal sem si še zgodovinski muzej v mestni hiši (če je zastonj pač greš), in zares so me navdušili portreti slavnih mož preteklosti. Še en muzej pa konec - Narodni muzej ponuja res veliko zbirko tako Poljskega kot Evropskega slikarstva, od davnine do modernih zvrsti. Če sem moderne zvrsti bolj kot ne le bežno obšel, sem se pri starejših mojstrovinah nemških, nizozemskih in flamskih, španskih in drugih slikarjev ustavil tudi za dlje časa. Poleg kustosov sem bil sam. So pa blazno ponosni na edino Monetovo sliko na Poljskem, ki jo imajo v lasti. Razstavljenih je bilo tudi nekaj kipov, najbolj me je navdušil nekakšen stroj - dva debela angela ki igrata na bobne. Najbrž je to na nekem koru nekoč zares delovalo. Še sprehod do cesarskega gradu (bolj palače), ki je bila zgrajena za Willjema II., pruskega kralja in Nemškega cesarja. Med vojno je Hitlerjev arhitekt Speer pripravil prenovo za Hitlerjevo rezidenco, v njej pa kopijo Hitlerjeve pisarne iz Berlina. Ker se je vojna preobrnila je tudi projekt odpadel.

Cesarski grad

V neposredni bližini je še veličasten spomenik Poznanskim protikomunističnim uporom leta 1956 in kasneje, pa spomenik pomorjenim v Katinskem gozdu (1940 Sovjetski NKVD pomori 40.000 Poljskih častnikov, Nemci zločin odkrijejo leta 1943, Sovjeti za zločin obtožijo Nemce, na njih za to zvalijo krivdo tudi v Nurembergu, odgovornsoti ne priznajo do razpada SZ) in v Sibiriji. Pri spomenikih imajo Poljaki zelo drugečn odnsot kot Slovenci. Mi smo v samostojnosti psotavili komaj kaj spomenikov, oni množice. V vsakem mestu je zagotovo vsaj en spomenik Solidarnosti (Poljski sindikat, ki je sprožil demokratičen spremembe, pa Katinski tragediji, tudi Janez Pavel II. in nekronani kralj Poljske, kardinal Stefan Wyszyński, imata vsaj ulico, če ne trg in spomenik, zagotovo pa sta prisotna v cerkvah na oltarjih. (opis stanja v Bialystoku pride čez kakšen mesec)

Spomenik protikomunističnim uporom leta 1956 in kasneje

Še zadnja stvar pred ogledom pasijona je bil ogled nakupovalne galerije Stary Brower. Ni me zanimala toliko velikanska razsežnost in pestrost programov, kot pa dejstvo, da so jo načrtovali v stilu stare pivovarne, ki je tam že stala, jo povečali in dogradili ogromen nov del, ki je prav tako opečnatega videza. Lep sprehod za nekoga, ki je ravnokar zaključil Arhitekturno in urbanistično prenovo. Veliko zanimivega (ne govorimo o odbrem ali slabem :D ).