5 postaj do Bialystoka
Ponedeljek, 19. 2. 2018 je datum, ki je postal pomemben samo zato, ker so se karte za petek, 16. 2. 2018 podražile. Za karto sem tako odštel 50€ manj in svoje prihod preložil za tri dni. Pa še za nekaj ur, ker je bil let šele ob 22:05. To pa je bil tudi glavni razlog, da smo se z dvema sestrama, mamo in očetom napokali v avto in šli na ponedeljkov izlet.
1. postaja: Družino veter na Vejni skoraj odpihne (Monte Grisa)
Najprej smo se ustavili v templju Marije kraljice in matere na Vejni. Hvala Tomažu, ki se je iz večine naših izletov (ali že na poti tja) tu ustavil in nam pokazal to čudo. Govorim o betonskem templju veličastnih dimenzij z pomembno pozicijo v prostoru. Za vsem tem pa seveda stoji zgodba.
Leta 1945 sta se proti Trstu zgrinjale z vzhoda in zahoda dve vojski, ena je iz njega poražena odhajala, ena pa se je v njem opogumljena vzdigovala. Veliko strahu in nemirov je bilo prisotnih. V tem času, ki ga je kot morda najbolj tragičen za zgodovino Trsta, ko se vsi upi zdijo zaman, označil tržaško-koprski škof Santini, se je ta zaobljubil, da če bo pod okriljem Matere božje Trst rešen, se bom potrudil, da bo v njeno čast zgrajena cerkev. In Trst je bil rešen. In leta 1966 je bila cerkev posvečena.
Svojevrsten pridih ji da že monumentalnost, saj je res ogromna. Zanimivai zmenjava polnih in praznih trikotnikov na fasadi znotraj ustvarja različne pramene svetlobe, zunaj pa na fasadi v širino pošilja obliko črke M (kot Marija).V dveh nadstropjih najdemo veliko zanimivh in simbolnih elementov, tudi "slovenski" oltar, pa Piranski oltar, "dalmatinsko" steno, sliko bl. Karla I. Avstrisjkega, Fatimsko Marijo, ... Ogled priporočam.
2. postaja: Družina razmišlja o nakupu nepremičnine v Portopiccolu
Potropiccolo je eden redkih tovrstnih uspešnih primerov. V kamnolomu je investitor zgradil ogromno čisto novo turistično središče. Z eno potezo in pol miljarde evri je zraslo središče, ki definitivno v človeku vzbudi razmišljanje.
Kar vidite na sliki je bil včasih le kamnolom, danes pa je tudi po več obiskih še vedno odkriti vse skrite kotičke in funkcionalnosti. Ko se ob oblai pripeljete v garažo ugotovite, da je pod praktično celotnim kompleksom garaža, kar odpravlja avtomobile v naselju in rešuje parkiranje. Z dvigalom pridemo na površje, kjer urejene ulice, raznolike hiše, personalizirani pokrovi za komunalo, dajo vedeti, da vse to ni stalo malo. Ob koncu naselja je Spa center, v zalivu parkirišče za jadrnice in jahte, na valobranu pa beach klubi in plaža. Nič ni prepuščeno naklučju.
A stene niso dovolj, da bi mestece zaživelo. Ob našem zimskem obisku praktično ni bilo ljudi, razen vzdrževalcev. Zato pa lokale ob glavnih poteh in mini trgih polnijo s programi, od galerij do lokalov, butičnih trgovinic do slaščičarn. Kar moti oči je vsa ta lepota novega in neobrabljenega, a tudi to bo z leti prešlo.
3. postaja: Družina občoduje mozaike v patriarhovem Ogleju
Oglej - mesto, ki ima v učbenikih več pomena kot v današnjem stanju. Včasih sedež oglejskega patriarha, ki je skrbel za cerkvene posle prav do Drave in krojil usodo našega duhovnega življenja, danes vasica s pomembno kulturno dediščino.
Cerkev je kot živi učbenik arhitekture. Starokrščanska bazilika z vsem, kar se je nabralo. Pa seveda ločen zvonik (campanile), krstilnica, ... Nič pa me ne navduši tako kot ohranjeni mozaiki. Tako lepo ohranjeni, s tako jasnimi znaki, pa Salomonov vozel, pa Dobri pastir, pa boj petelina in želve. Vse kar sporoča o dejstvu, da si danes lahko center, jutri pa nepomembna periferija. In danes je ta ista bazilika še vedno tam - pretežko bi jo bilo premakniti. Njen vpliv pa sega najdlje do meje njene župnije.
4. postaja: Družina pogleda Rialto, trg sv. Marka in Most vzdihljajev in že je na poti naprej
Za Benetke je zmanjkovalo časa. Nesreča na avtocesti nas je pač ustavila za skoraj eno uro. Pa smo vseeno šli do Piazzale Roma, luksuzno z avtom. Potem pa malo manj luksuzno - peš. Pot po kateri vidiš dve realnosti Benetk, kjer ozke uličice težko požirajo gnečo, kjer se vprašaš, če trgovci najemniki sploh zaslužijo za najemnino in kdo to sploh kupuje po taki ceni.
Potem pa ugledaš tisto, kar sem ob dovolj nepotrebenga filtra in za velike denarje promocije, sem privablja miljone turistov. Ugledaš lepoto raznobarvnih fasad, ki svetlobo zahajajočega sonca odbijajo v kanal, po katerem gondoljer pelje svojo gondolo in si misli svoje. Ugledaš trg, ki s pravilnostj vzorcev in ritma ponavljanj očara, pa campanile, osvetljen z zadnjimi žarki sonca, in veličastno Doževo palačo. Potem ti pa počasi zmanjka. Človek bi lahko tu sedel in gledal. Če mu nebi šlo to "mainstream" početje množic turistov na živce in v sedenju ob kavi nebi čutil pristnega duha ampak nenormalno luknjo v denarnici.
Kaj pa lahko? Sami želimo sem, čeprav vse to vemo. Pa ne le mi. Tudi miljoni drugih, ki uničujejo tisto, zaradi česar sem prihajajo. Vseeno pa ostane toliko lepega, da lahko vsakkdo nekaj s sabo odnese domov na svojem telefonu v obliki fotografije.
5. postaja: Marko preživi noč na Varšavski Centralni železniški postaji
Letalo je prispelo nekaj minut do polnoči, na Modlinu. Avtobus je po enourni vožnji ustavil v Varšavi, pri Palači kulture in znanosti. Sam pa sem najprej falil Centralno železniško psotajo, iz katere sem po 4 in pol urah odšel na dve uri in pol dolgo pot do končnega cilja.
Planiral sem, da odložim prtljago in se razbremenjen sprehodim po okolici. Na sliki vidite najvišje stavbe Varšave, v ospredju tudi najvšijo - Palačo kulture in znanosti. Če so bile vse druge podobno visoek stolpnice zgrajene v času ekonomske svobode, pa je ta še iz trdih socialističnih časov, na začetku je celo nosila ime po Stalinu.
Po kratkem sprehodu, nekaj brezdomcih in mrazu sem se vrnil na postajo, ki je že sama po velikosti in zanimivosti vredna ogleda. Sredi noči ljudi (razen čistilk in varnostnikov) res ni bilo prav dosti, so pa za nas vseeno imeli odprtih kar nekaj lokalov. Tu je vse, od Satrbucksa, CostaCoffe, BurgerKinga, McDonaldsa, ... Modernistična konstrukcija je skoraj nezaznavana po zadnji prenovi, ki stavbi in njeni notranjosti daje res modern in prijeten videz.
Po nekaj vandranja, spanja v enem lokalu, pa v drugem, pa na klopci pred tretjim in kavo v četrtem, je prišel končno čas za odhod. Modern vlak z informacijami, vtičnico pri sedežu, veliko prostora, je ponudil vsaj dve uri spanja, preden se je vse zares začelo.
O novih podvigih pa v nadaljevanju.
1. postaja: Družino veter na Vejni skoraj odpihne (Monte Grisa)
Najprej smo se ustavili v templju Marije kraljice in matere na Vejni. Hvala Tomažu, ki se je iz večine naših izletov (ali že na poti tja) tu ustavil in nam pokazal to čudo. Govorim o betonskem templju veličastnih dimenzij z pomembno pozicijo v prostoru. Za vsem tem pa seveda stoji zgodba.
 |
| (vir: http://www.montegrisa.org/wp-content/uploads/photo-gallery/vedute/DSC19_r.jpg) |
Leta 1945 sta se proti Trstu zgrinjale z vzhoda in zahoda dve vojski, ena je iz njega poražena odhajala, ena pa se je v njem opogumljena vzdigovala. Veliko strahu in nemirov je bilo prisotnih. V tem času, ki ga je kot morda najbolj tragičen za zgodovino Trsta, ko se vsi upi zdijo zaman, označil tržaško-koprski škof Santini, se je ta zaobljubil, da če bo pod okriljem Matere božje Trst rešen, se bom potrudil, da bo v njeno čast zgrajena cerkev. In Trst je bil rešen. In leta 1966 je bila cerkev posvečena.
Svojevrsten pridih ji da že monumentalnost, saj je res ogromna. Zanimivai zmenjava polnih in praznih trikotnikov na fasadi znotraj ustvarja različne pramene svetlobe, zunaj pa na fasadi v širino pošilja obliko črke M (kot Marija).V dveh nadstropjih najdemo veliko zanimivh in simbolnih elementov, tudi "slovenski" oltar, pa Piranski oltar, "dalmatinsko" steno, sliko bl. Karla I. Avstrisjkega, Fatimsko Marijo, ... Ogled priporočam.
2. postaja: Družina razmišlja o nakupu nepremičnine v Portopiccolu
Potropiccolo je eden redkih tovrstnih uspešnih primerov. V kamnolomu je investitor zgradil ogromno čisto novo turistično središče. Z eno potezo in pol miljarde evri je zraslo središče, ki definitivno v človeku vzbudi razmišljanje.
 | |||
| (vir: http://www.portopiccolosistiana.it/media/formato4/pp_265.jpg) |
Kar vidite na sliki je bil včasih le kamnolom, danes pa je tudi po več obiskih še vedno odkriti vse skrite kotičke in funkcionalnosti. Ko se ob oblai pripeljete v garažo ugotovite, da je pod praktično celotnim kompleksom garaža, kar odpravlja avtomobile v naselju in rešuje parkiranje. Z dvigalom pridemo na površje, kjer urejene ulice, raznolike hiše, personalizirani pokrovi za komunalo, dajo vedeti, da vse to ni stalo malo. Ob koncu naselja je Spa center, v zalivu parkirišče za jadrnice in jahte, na valobranu pa beach klubi in plaža. Nič ni prepuščeno naklučju.
A stene niso dovolj, da bi mestece zaživelo. Ob našem zimskem obisku praktično ni bilo ljudi, razen vzdrževalcev. Zato pa lokale ob glavnih poteh in mini trgih polnijo s programi, od galerij do lokalov, butičnih trgovinic do slaščičarn. Kar moti oči je vsa ta lepota novega in neobrabljenega, a tudi to bo z leti prešlo.
3. postaja: Družina občoduje mozaike v patriarhovem Ogleju
Oglej - mesto, ki ima v učbenikih več pomena kot v današnjem stanju. Včasih sedež oglejskega patriarha, ki je skrbel za cerkvene posle prav do Drave in krojil usodo našega duhovnega življenja, danes vasica s pomembno kulturno dediščino.
 | |
| (vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/f4/Basilica_Aquileia_110.jpg/800px-Basilica_Aquileia_110.jpg) |
Cerkev je kot živi učbenik arhitekture. Starokrščanska bazilika z vsem, kar se je nabralo. Pa seveda ločen zvonik (campanile), krstilnica, ... Nič pa me ne navduši tako kot ohranjeni mozaiki. Tako lepo ohranjeni, s tako jasnimi znaki, pa Salomonov vozel, pa Dobri pastir, pa boj petelina in želve. Vse kar sporoča o dejstvu, da si danes lahko center, jutri pa nepomembna periferija. In danes je ta ista bazilika še vedno tam - pretežko bi jo bilo premakniti. Njen vpliv pa sega najdlje do meje njene župnije.
4. postaja: Družina pogleda Rialto, trg sv. Marka in Most vzdihljajev in že je na poti naprej
Za Benetke je zmanjkovalo časa. Nesreča na avtocesti nas je pač ustavila za skoraj eno uro. Pa smo vseeno šli do Piazzale Roma, luksuzno z avtom. Potem pa malo manj luksuzno - peš. Pot po kateri vidiš dve realnosti Benetk, kjer ozke uličice težko požirajo gnečo, kjer se vprašaš, če trgovci najemniki sploh zaslužijo za najemnino in kdo to sploh kupuje po taki ceni.
 | |
| lastna fotografija iz Rialta (brez filtra) |
Potem pa ugledaš tisto, kar sem ob dovolj nepotrebenga filtra in za velike denarje promocije, sem privablja miljone turistov. Ugledaš lepoto raznobarvnih fasad, ki svetlobo zahajajočega sonca odbijajo v kanal, po katerem gondoljer pelje svojo gondolo in si misli svoje. Ugledaš trg, ki s pravilnostj vzorcev in ritma ponavljanj očara, pa campanile, osvetljen z zadnjimi žarki sonca, in veličastno Doževo palačo. Potem ti pa počasi zmanjka. Človek bi lahko tu sedel in gledal. Če mu nebi šlo to "mainstream" početje množic turistov na živce in v sedenju ob kavi nebi čutil pristnega duha ampak nenormalno luknjo v denarnici.
Kaj pa lahko? Sami želimo sem, čeprav vse to vemo. Pa ne le mi. Tudi miljoni drugih, ki uničujejo tisto, zaradi česar sem prihajajo. Vseeno pa ostane toliko lepega, da lahko vsakkdo nekaj s sabo odnese domov na svojem telefonu v obliki fotografije.
5. postaja: Marko preživi noč na Varšavski Centralni železniški postaji
Letalo je prispelo nekaj minut do polnoči, na Modlinu. Avtobus je po enourni vožnji ustavil v Varšavi, pri Palači kulture in znanosti. Sam pa sem najprej falil Centralno železniško psotajo, iz katere sem po 4 in pol urah odšel na dve uri in pol dolgo pot do končnega cilja.
 |
| (vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/3/33/Pa%C5%82ac_Kultury_i_Nauki_-_01.jpg/1199px-Pa%C5%82ac_Kultury_i_Nauki_-_01.jpg) |
Planiral sem, da odložim prtljago in se razbremenjen sprehodim po okolici. Na sliki vidite najvišje stavbe Varšave, v ospredju tudi najvšijo - Palačo kulture in znanosti. Če so bile vse druge podobno visoek stolpnice zgrajene v času ekonomske svobode, pa je ta še iz trdih socialističnih časov, na začetku je celo nosila ime po Stalinu.
Po kratkem sprehodu, nekaj brezdomcih in mrazu sem se vrnil na postajo, ki je že sama po velikosti in zanimivosti vredna ogleda. Sredi noči ljudi (razen čistilk in varnostnikov) res ni bilo prav dosti, so pa za nas vseeno imeli odprtih kar nekaj lokalov. Tu je vse, od Satrbucksa, CostaCoffe, BurgerKinga, McDonaldsa, ... Modernistična konstrukcija je skoraj nezaznavana po zadnji prenovi, ki stavbi in njeni notranjosti daje res modern in prijeten videz.
Po nekaj vandranja, spanja v enem lokalu, pa v drugem, pa na klopci pred tretjim in kavo v četrtem, je prišel končno čas za odhod. Modern vlak z informacijami, vtičnico pri sedežu, veliko prostora, je ponudil vsaj dve uri spanja, preden se je vse zares začelo.
O novih podvigih pa v nadaljevanju.
Komentarji
Objavite komentar