Odkljukajmo Belorusijo (+ dodatek k razumevanju Poljske zgodovine)

Belorusija, oz. Рэспубліка Беларусь v beloruščini, oz. Республика Беларусь v ruščini, je "zadnja diktatura v Evropi in zadnja, ki še izvaja smrtno kazen v Evropi. Je ena najbolj ravninski držav na svetu - najvišja "gora" je visoka le 346m. Njeno glavno mesto je Minsk, ki je bil v zgodovini porušen 8x, pa vedno zgrajen nazaj. Uporabljate Viber? Tudi ta je iz Belorusije.

Belorusija je poznana kot ena bolj zaprtih držav. Slovenci za tja potrebujemo vizo. Tudi kolegi Srbi, ki gredo za razliko od nas v Rusijo brez vize, jo potrebujejo za Belorusijo. Zato je še toliko bolj mamljivo, da bi to državo pobarval na svojem zemljevidu že obiskanih držav. S tem namenom sem si med velikonočnim oddihom doma uredil potni list. Do zdaj ga nisem rabil - hvala Schengenu in EU, pa sem obkrožil že precejšenj del Evrope.

Viza stane 60€ + kup birokracije. Obstajajo pa tri možnosti za obisk Belorusije brez vize - a ne brez stroškov in birokracije. Tako lahko obiščete regijo Grodno, regijo Brest ali Minsk (a le če priletite na letališče in za 5 dni). Ker je Grodno slabo uro in pol stran od Bialystoka, smo se odločili za slednje.

Prek spletne strani, kjer se ti s slike smeji in maha gospod diktator je potrebno naročiti dokumente, poravnati zdravstveno zavarovanje in rezervirati vsaj dve aktivnosti v mestu. Izbiraš lahko aktivnosti? To je skoraj tržno naravnano? Pravzaprav lahko od dveh obveznih izbereš samo eno, ker prvo mesto zasede taxi-prevoz do 5km pri točno določenem podjetju. Izbrali smo Stari grad, gradovi so vedno zanimivi za pogledat. Tam se je zadnjič zbral Sejm Polsko-Litovske zveze (glej zgodovino), zraven pa je monarh zgradil Novi grad, ki je služil kot rezidenca. Mesto je del Belorusije (prej Poljske) od začetka pakta Ribbentrop-Molotov. Ko smo vpisali svoje podatke in podatke s pasuža in za komplet dokumentov, zavarovanja in dveh aktivnosti, so nam zaračunali 56PLN oz. 13€ in dokumente poslali na mail.

Kako tja? En vlak na dan vozi iz Krakowa skozi Bialystok v Grodno in nazaj. Odpade. Po dobri uri iskanja smo le uspeli najti tri prosta mesta na avtobusu tja ob 10.55 in nazaj ob 22.10. Da je zmeda še večja je treba računati, da prečkamo časovni pas in se ura premakne za eno uro naprej. In že smo bili na minibusu polnem ljudi, ki jim je to očitno rutina. V rokah ljudi, ki se vračajo v Belorusijo pa plenice, kava, ... Po 45 minutah pridemo na mejo.

Za mejo smo v vsako smer potrebovali uro in 40 minut. Najprej so nam potne liste pobrali Poljaki, in že je na minibusu ostal prost sedež. Starejši gospod očitno ni mogel prečkati meje. Čez nekaj deset metrov pride na avtobus policistka, ki z glasnim in zastrašujočim glasom zahteva samo, da dvignemo potne liste v zrak. Nato pridemo do naslednje hišice, vsi iz minibusa dol, prtljago v roke, v vrsto in v notri. Notri pa mimo pulta, kjer je obvestilo, da bo vsak denar, vrednostni papir ali druga vredna stvar, ki jo damo v potovalni dokument in organom takoj smatrana kot podkupnina in kaznovana. Tam pa na pult potni list, dokumentacijo za visa-free prehod, dokumentacijo za zdravstveno zavarovanje, ... Gospa si je vsak potni lsit ogledala z majhnim povečevalnim steklom, 4 ali 5 pogledala v oči in nato pritisnila štampiljko - mojo prvo v potni list. Nato je bilo treba k gospej, ki je pregledovala prtljago, spraševala, če imamo kaj za prijavit, pa še čez rentgen so nas dali. Nato pa še enkrat na minibus, še enkrat pasuže v zrak in nato pol ure do Grodnega. In med vsemi temi koraki precej pavze. Gospodje vajeni rutine so šli takoj na zrak, pa na čik-pavzo.

Kaj smo videli v Grodnem?

• Ljudi, ki imajo na tleh pogrnjene preproge in prodajajo najrazličnejše stvari - od rabljenih TV daljincev do spodnjega perila,
• lepo vzdrževane fasade v centru mesta,
• zapuščen park med bloki, z razpadajočimi klopcami in igrali,
• lepo katoliško katedralo sv. Frančiška Ksaverija z modro streho,
• sončno uro v lepem parku v centru mesta,
• neko pomembno neoklasicistično stavbo, ki je imela zelene in rdeče zastave postavljene kot v roži (nova beloruska zastava je zeleno-rdeča),
• moderno stavbo gledališča,
• zelo star stolp ob gasilnem domu,
• sinagogo s prodajalno spominkov,
• dražjo restavracijo, kjer smo si v lepem ambientu ob oknu nad reko privoščili kosilo ("balkanska pleskavica", ki je sestavljena iz omake, plasti krompirja s špinačo, okroglo pleskavico iz govedine, jajca na oko čez to, pa še malo popečene čebule, + dva brezalkoholna koktejla = 25 beloruskih rubljev = 12,5€)
• stari grad, za katerega smo imeli vstopnice, a je v obnovi in zaprt po 18h,
• novi grad s srpom in kladivom ter rdečo zvezdico na obelisku,
• lepo pravoslavno cerkev, v kateri je potekala molitev (prisluhnili smo petju za nekaj trenutkov in si ogledali poslikave)
• tank na stebru sredi krožišča (baje imajo tudi Lenina nekje, pa ga nismo videli)
• pošto, kjer na ekranu klikneš, dobiš listek in čakaš, da boš na vrsti, v celem mestu pa dobiš le skromen nabor razglednic,
• policiste/vojake z pokrivali, ki sovjo predno stran silijo 20cm v nebo (predstavljajte si prizor iz kakšne sovjetske povorke),
• dobro založeno trgovino s za nas smešno nizkimi cenami proizvodov (sladoled, 2dl beloruske vodke, ledeni čaj, M&M mali paketek bonbonov, veliki trojni KitKat = 3,5€)

"Novi grad", zgrajen s strani Poljskega kralja, ovenčan s komunističnimi simboli

Še ulica Karla Marxa...

Skulptura s tankom sredi rondoja, srp in kladivo ne manjkata

Monumentalna stavba gledališča

Prepovedano fotografiranje na meji... Ups!

Katedrala, posvečena pred 400 leti

Kip pred katedralo "Sursum Corda" (sl. Kvišku srca!)

Iskali smo lokal, kjer bi ob pivu lahko pogledali tekmo. Pa da je blizu avtobusne postaje. Najbližji odprt lokal je bil 10 minut stran - in to v petek ob 20h. Potem pa počasi po poti nazaj - tokrat na avtobus, ponovitev postopka v obratni smeri. Le da je bil tokrat na meji še duty-free shop. Pa ne tak kot na letališčih - liter vodke 2,5€, ... Prej smo seveda prebrali pravila - ven lahko peljemo največ 1l močnega alkohola po osebi. Pa se poljskemu carinku razn vprašanja kaj imamo in če imamo kaj posebnega ni dalo pregledovati posebej. Če bi vedeli...

In ura je bila polnoč (po našem času, po njihovem 1h zjutraj), ko smo prišli domov. Po vstopu v Belorusijo je bil največji strah, da bi zamudili in bi na mejo nazaj prišli po polnoči (sledi kazen in omejitev vstopa za naslednjič). Na srečo smo po vseh pregledih in kontrolah iz Belorusko-Poljske meje odpeljali 23:40 po njihovem času. Po našem času smo ob 23:40 prispeli v Bialystok.


BELORUSKA ZGODOVINA (+delček Poljske)

Njena zgodovina je zanimiva. Že v 9. stoletju začnejo nastajati skupnosti, ki se v 14. stoletju povežejo v Veliko Litovsko kneževino, katere uradni jezik je bil tedanja beloruščina, obsegala pa je tudi del Poljske, kjer živim (Podlaško vojvodstvo). Kasneje se poveže s kraljevino Poljsko v Republiko obeh narodov (Polish–Lithuanian Commonwealth), in tako postane ena največjih držav tega časa (Ukrajina, Poljska, Litva, Latvija, del Estonije, Belorusija).

Območje Poljsko-Litovske zveze

 Ne le velika, tudi zelo napredna - v njej so živeli ljudje več narodnosti, jezikov, ver, različne verske manjšine so se zaradi verske svobode sem tudi priseljevale. Monarh - kralj Poljske in hkrati Veliki knez Litve - je bil močno omejen s pristojnostmi Sejma (parlamenta) in "žlahte" (plemstva), položaj ni bil deden, temveč voljen (približno četrtina prebivalcev je lahko volila), pa tudi odpoklican. Dolgo se je država borila tudi proti zunanjim sovražnikom - Rusom, Otomanom, Tevtonom in Švedom.

 Dodatek k razumevanju zgodovine Poljske:

Bila pa je tudi prva Evropska država z lastno ustavo (1791, 2. na svetu po ZDA). Ta je kot državno veroizpoved priznavala katolištvo, a hkrati zagotavljala versko strpnost, ki je bila v Evropi takrat bolj kot ne izjema. Ustava tretjega maja (na poljskem praznik Dan ustave) je že takrat uzakonila trovejno delitev oblasti in dvodomni parlament - Sejem in Senat. Sejem (kakor se še danes imenuje poljski parlament) je bil pomembnejši, poslanci so dobili dvoletni mandat, plemstvo je izgubilo vrsto pravic. Tu so storili napako - plemištvo se je uprlo, Rusija in Prusija sta napadli, zveza je izgubila (druga delitev Poljske). Čez dve leti so ob uporu prot Ruskim okupatorjem le tej na pomoč priskočili še Prusija in Habsburška monarhija (Avstrija), ki so Poljsko dokončno (tretjič) razdelile medse na tri dele.

Tako je ostalo, dokler ni vsega zasedel Napoleon, ki je Poljakom vrnil državo pod Francoskim nadzorom. A Napoleon je bil poražen in Kongresna kraljevina Poljska je padla pod Rusko oblast. Vse do konca 1. svetovne vojne, ko je Poljska izkoristila razmere in ustanovila Drugo poljsko republiko. Že leto kasneje jo je napadla Sovjetska zveza, a je Poljska ohranila samostojnost. Tako je ostalo do 2. svetovne vojne, ko sta si Poljsko razdelila Hitler in Stalin. Po drugi svetovni vojni je komunizem prinesel Ljudsko republiko Poljsko, katere konec pa je napovedala ustanovitev sindikata Solidarność, ki je počasi postal močna politična sila in 1989 premagal Komunistično partijo.

Delitev zveze med Rusijo, Prusijo in Avstrijo (Habsburško monarhijo)

Nazaj k Belorusiji - po razdelitvi Poljsko-Litovske zveze je Beloruski del prešel pod Ruski imperij, in tam ostal do leta 1917. V tem letu je izbruhnila Oktoberska revolucija, 25. maja 1918 pa so Belorusi izkorstili nestabilnost in razglasili samostojno Belorusko ljudsko republiko - prvo belorusko nacionalno državo. Spet ni trajalo dolgo. Leto kasneje so oblast prevzeli komunisti in Belorusijo kot eno izmed republik priključili Sovjetski zvezi. Zaradi vojne s Poljsko je Belorusija kot del Sovjetske zveze izgubila še del svojega ozemlja. Del ozemlja je izgubila tudi po 2. svetovni vojni, ki pa je pustila najhujše posledice na Minsku - po Berlinu in Varšavi je bil tretje najbolj porušeno mesto v Evropi.

Zgodovinska zastava z grbom

Zastava Sovjetske socialistični republike Belorusije

Zastava Republike Belorusije (1991-1995)

Trenutna zastava, uvedena 1995 s strani Lukašenka kot del ponovne rusifikacije

Belorusija je 27. julija 1990 razglasila samostojnost od Sovjetske zveze, na slavnostni seji takrat v parlamentu pa je bil tudi Aleksandr Lukašenko. S seboj je prinesel do takrat prepovedano belo-rdečo-belo Belorusko zastavo. Leta 1994 je bil izvoljen za predsednika, 1995 pa je prav on zastavo znova zamenjal v sklopu ponovne rusifikacije. Zavrl je tržne reforme, ki so dvigale standard življenja v državah okrog Belorusije, kmalu pa je zavrl tudi demokratizacijo in do danes ostaja edini predsednik Belorusije. Zadnji evropski diktator. Beloruski režim je od tujih držav izoliran in poznan po kršenju človekovih pravic.