Poljski Ramadan 1439
Spoznavanje kultur in religij je sestavni del Erasmus izmenjave. Veliko zanimivosti sem izvedel, pa naj si gre za Beloruse ali Ukrajince, Turke, Afganistance, Nepal ali Italijo. Tokrat pa me je turški prijatelj Recep povabil na Iftar.
Tudi v Sloveniji sem imel stik z nekaj muslimani, vem da nekajkrat letno praznujejo svoje praznike, in da je takrat miza polno obložena, včasih pa pride kaj tudi do sodelavcev. Ko me je povabil je rekel, da bo hrana, da bo zanimivo. In predvideval sem, da je en tistih praznikov. Pa ni. Še... Sem preveril njihov koledar. V resnici gre za deveti mesec Ramadan (Ramazan), ki je postni mesec. V tem mesecu muslimani od sončnega vzhoda ne jejo, ne pijejo, se vzdržijo spolnih odnosov in ne kadijo, odrečejo se tudi slabim navadam. Obrazložili so mi, da naj bi ljudje tako začutili kaj pomeni biti lačen in žejen, reven in ubog. Če cel dan ne ješ, pa pride na vrsto sončni zahod in z njim Iftar. Obrazložili so mi, da imajo tri svete mesece - enega za preroka, enega za boga in enega za ljudi. In ker uporabljajo lunarni koledar, mesec ni vedno v istem letnem času. Tako je post pozimi čisto kratek, poleti pa se kar vleče. Omenil sem že Iftar - to je druženje po sončnem zahodu ob hrani. Prirejanje iftarje, kjer nahraniš ljudi, ki se postijo, posebej uboge, je prepoznano kot veliko dobro delo. In na Iftar sem bil povabljen tudi sam.
V tipični poljski hišici je urejena mošeja, vanjo nisem stopil (nisem prepričan, če lahko, pa tudi potrebe ni bilo). Ob njej je cel mesec postavljen šotor. Prišli smo skupaj turk, tunizijka, slovenec in ukrajinec. Pod šotorom sta bili pripravljeni dve dolgi mizi. Navodilo je jasno - za eno sedijo ženske, za drugo moški. Nismo tako jzačeli - počakali smo na točno uro in minuto, ki je za ta del sveta deklerirana kot sončni zahod. Oglasil se je pojoč klic k jedi, ker je sonce zašlo. In začeli smo - ni se čakalo drug na drugega. Kdor je imel je jedel. Kolega je obrazložil, da se vedno začne z vsaj juho in solato. Na mizi so bili tudi dateljni, pa sok, marelice, kruh, ... Najprej so prinesli juho, kuhano nad ognjem. In seveda sem si opekel jezik. Kasneje so nam prinesli še riž z govedino, ki odlično nasiti.
Tudi molitev zahvale za hrano in vse, kar Bog daje, je bila. V meni neznanem jeziku. Njihove roke so bile privzdignjene v molitvi, drugi gostje pa smo spoštljivo počakali. Še nekaj o gostih - ena tretjina nas je bilo študentov, v večini turških - konec koncev se druženja v skupnosti in brezplačnega obroka ne zavrne kar tako. Pa še nas so pripeljali zraven. Burk ni bilo. Bil je gospod z brado in kar nekaj žensk z hijabom. Veliko je bilo tudi otrok, ki so se podili naokrog in pomagali. Delitev hrane je bila skupinski projekt, razen gostov so sodelovali skoraj vsi.
V določenem trenutko je bil čas za molitev in približno polovica ljudi je brez najave ali opozorila vstala in šla v molilnico na molitev. Mi smo se še pogovorili, nato pa nas je zunaj pred šotorom vse čakala kava in turški čaj, pa nekaj sladic.
Zame je bila to zelo zanimiva izkušnja in upam, da se bom Iftarja še kdaj udeležil. Mogoče še v letu 1439 po muslimanskem načinu štetja.
//Če so me narobe podučili ali sem kaj narobe napisal - me prosim opozorite//
Tudi v Sloveniji sem imel stik z nekaj muslimani, vem da nekajkrat letno praznujejo svoje praznike, in da je takrat miza polno obložena, včasih pa pride kaj tudi do sodelavcev. Ko me je povabil je rekel, da bo hrana, da bo zanimivo. In predvideval sem, da je en tistih praznikov. Pa ni. Še... Sem preveril njihov koledar. V resnici gre za deveti mesec Ramadan (Ramazan), ki je postni mesec. V tem mesecu muslimani od sončnega vzhoda ne jejo, ne pijejo, se vzdržijo spolnih odnosov in ne kadijo, odrečejo se tudi slabim navadam. Obrazložili so mi, da naj bi ljudje tako začutili kaj pomeni biti lačen in žejen, reven in ubog. Če cel dan ne ješ, pa pride na vrsto sončni zahod in z njim Iftar. Obrazložili so mi, da imajo tri svete mesece - enega za preroka, enega za boga in enega za ljudi. In ker uporabljajo lunarni koledar, mesec ni vedno v istem letnem času. Tako je post pozimi čisto kratek, poleti pa se kar vleče. Omenil sem že Iftar - to je druženje po sončnem zahodu ob hrani. Prirejanje iftarje, kjer nahraniš ljudi, ki se postijo, posebej uboge, je prepoznano kot veliko dobro delo. In na Iftar sem bil povabljen tudi sam.
V tipični poljski hišici je urejena mošeja, vanjo nisem stopil (nisem prepričan, če lahko, pa tudi potrebe ni bilo). Ob njej je cel mesec postavljen šotor. Prišli smo skupaj turk, tunizijka, slovenec in ukrajinec. Pod šotorom sta bili pripravljeni dve dolgi mizi. Navodilo je jasno - za eno sedijo ženske, za drugo moški. Nismo tako jzačeli - počakali smo na točno uro in minuto, ki je za ta del sveta deklerirana kot sončni zahod. Oglasil se je pojoč klic k jedi, ker je sonce zašlo. In začeli smo - ni se čakalo drug na drugega. Kdor je imel je jedel. Kolega je obrazložil, da se vedno začne z vsaj juho in solato. Na mizi so bili tudi dateljni, pa sok, marelice, kruh, ... Najprej so prinesli juho, kuhano nad ognjem. In seveda sem si opekel jezik. Kasneje so nam prinesli še riž z govedino, ki odlično nasiti.
Tudi molitev zahvale za hrano in vse, kar Bog daje, je bila. V meni neznanem jeziku. Njihove roke so bile privzdignjene v molitvi, drugi gostje pa smo spoštljivo počakali. Še nekaj o gostih - ena tretjina nas je bilo študentov, v večini turških - konec koncev se druženja v skupnosti in brezplačnega obroka ne zavrne kar tako. Pa še nas so pripeljali zraven. Burk ni bilo. Bil je gospod z brado in kar nekaj žensk z hijabom. Veliko je bilo tudi otrok, ki so se podili naokrog in pomagali. Delitev hrane je bila skupinski projekt, razen gostov so sodelovali skoraj vsi.
V določenem trenutko je bil čas za molitev in približno polovica ljudi je brez najave ali opozorila vstala in šla v molilnico na molitev. Mi smo se še pogovorili, nato pa nas je zunaj pred šotorom vse čakala kava in turški čaj, pa nekaj sladic.
Zame je bila to zelo zanimiva izkušnja in upam, da se bom Iftarja še kdaj udeležil. Mogoče še v letu 1439 po muslimanskem načinu štetja.
//Če so me narobe podučili ali sem kaj narobe napisal - me prosim opozorite//
Komentarji
Objavite komentar